V Sloveniji, kjer je davčna transparentnost visoko na seznamu prioritet, se tudi verske skupnosti, kot so cerkve, ne morejo izogniti vprašanju, kako uporabljati davčno blagajno. Ta naprava, namenjena evidentiranju gotovinskih transakcij, je obvezna za številne pravne subjekte, vendar pri cerkvah obstajajo posebnosti, ki jih je vredno podrobneje spoznati.
Kaj sploh je davčna blagajna?
Davčna blagajna je elektronska naprava ali programska oprema, ki omogoča izdajo računa pri gotovinskem poslovanju ter samodejno posreduje podatke o prometu Finančni upravi Republike Slovenije (FURS). Njena uporaba zagotavlja sledljivost transakcij in preprečuje davčne utaje.
Uporaba teh naprav je obvezna za podjetja, samostojne podjetnike, društva in druge pravne osebe, ki poslujejo z gotovino. Toda, ko govorimo o cerkvah, se pojavi vprašanje: ali so tudi one zavezane k uporabi davčnih blagajn?
Cerkve kot pravne osebe – kaj pravijo predpisi?
Cerkve v Sloveniji imajo poseben status, delujejo kot verske skupnosti in uživajo določene pravice in svoboščine, zapisane v Ustavi RS. To pa ne pomeni, da so v celoti izvzete iz davčnega sistema. V kolikor opravljajo dejavnosti, ki so pridobitne narave (npr. prodaja sveč, knjig, organizacija dogodkov s plačilom), postanejo zavezanci za uporabo davčne blagajne.
FURS določa, da mora vsak, ki posluje z gotovino in izdaja račune, evidentirati transakcije preko davčno potrjene blagajne, razen v primerih, kjer so jasno določene izjeme.
Kdaj cerkev potrebuje davčno blagajno?
Verska skupnost potrebuje davčno blagajno v naslednjih primerih:
- če prodaja izdelke ali storitve (npr. sveče, molitvenike, vstopnice za koncerte),
- če izda račun za storitev ali produkt in za to prejme gotovinsko plačilo,
- če ima odprt butik, knjigarno ali drug podoben objekt, ki redno obratuje.
V teh primerih ni pomembno, da gre za cerkev, šteje dejstvo, da se izvaja poslovna dejavnost, ki se lahko enači s pridobitno dejavnostjo podjetij ali društev.
Kdaj cerkev ne potrebuje davčne blagajne?
Obstajajo izjeme, ko cerkev ni zavezana za uporabo davčne blagajne:
- pri prostovoljnih darovih (npr. nabirka med mašo),
- pri donacijah, ki niso vezane na konkretne storitve ali izdelke,
- če dejavnost ni redna in se ne šteje za pridobitno (npr. enkratna dobrodelna akcija brez vstopnine).
V teh primerih ne gre za transakcije, ki bi jih bilo treba evidentirati, saj ne gre za prodajo ali opravljanje storitve, temveč za prostovoljni prispevek.
Kako cerkve uporabljajo davčne blagajne v praksi?
V praksi so cerkve, ki se odločijo za transparentno poslovanje, pogosto opremljene s prenosnimi ali fiksnimi davčnimi blagajnami. Posebno pozornost namenjajo:
- ločevanju darov od plačanih storitev,
- pravilnemu izdajanju računov ob prodaji knjig, sveč ipd.,
- arhiviranju podatkov in usklajevanju z računovodstvom.
Pogosto sodelujejo z zunanjimi računovodskimi servisi, ki jim pomagajo pri pravilni uporabi zakonodaje in izpolnjevanju davčnih obveznosti.
Pomen ločevanja darov in plačilnih transakcij
Ključno je, da cerkev jasno loči med darovi (ki niso predmet davčne obravnave) in plačili za izdelke ali storitve (ki so). To ni le pomembno z vidika zakonodaje, ampak tudi z vidika zaupanja javnosti. Jasno in pregledno poslovanje utrjuje ugled cerkve kot odgovorne institucije.
Kako cerkve sporočajo podatke FURS-u?
Če cerkev uporablja davčno blagajno, mora biti ta povezana z internetom, da lahko samodejno pošlje podatke FURS-u v realnem času. Poleg tega mora biti vsaka transakcija opremljena z unikatno oznako (EOR), ki jo prejme ob uspešni potrditvi računa.
Ali cerkev plačuje davek na dodano vrednost (DDV)?
Samo v primeru, če preseže določene prihodkovne meje, se cerkev lahko znajde v sistemu DDV. V nasprotnem primeru velja kot oproščen subjekt. Vendar pa že sama uporaba davčne blagajne ne pomeni nujno, da je cerkev zavezanec za DDV – pomemben je prag in narava dejavnosti.
Zaključek – odgovornost, preglednost in spoštovanje pravil
Cerkev ima v družbi posebno vlogo, a tudi obveznost, da posluje pošteno in pregledno. Uporaba davčne blagajne ni le zakonska dolžnost v določenih primerih, ampak tudi izraz odgovornosti do skupnosti, ki ji cerkev služi. Ko so pravila jasna in se dosledno upoštevajo, ni prostora za dvome in prav to je tisto, kar gradi zaupanje.
